Podjetja



Kontakt za podjetja

Urška Marentič
Vodja središča za povezovanje izobraževanja in trga dela
Center RS za poklicno izobraževanje
01/5864-249
urska.marentic@cpi.si

01/5864-200 (tajništvo)

Zviševanje zaupanja podjetij v sistem NPK

V Sloveniji prve začetke ugotavljanja in potrjevanja neformalnega učenja v izobraževalnem sistemu najdemo v devetdesetih letih. Že pred tem pa so delovne organizacije z delom pridobljene izkušnje in znanja priznavale tako, da so delavcem omogočale napredovanje glede na novo pridobljeno usposobljenost. V nekaterih delovnih organizacijah so takim delavcem celo podelili ustrezno spričevalo. Delavca so spremljali in opazovali pri delu ter tako ugotavljali njegovo usposobljenost. Spričevalo je bilo interne veljave.

Kasnejše strukturne spremembe trga dela, spremembe v strukturi kvalifikacij, na katere se formalno poklicno izobraževanje ni moglo ustrezno in pravočasno odzvati, so vodile v nove razsežnosti na področju priznavanja neformalno pridobljenih znanj in izkušenj – v pripravo zakona o NPK. Na podlagi tega zakona imamo v Sloveniji razvit sistem NPK, ki ureja pristojnosti, ključne nosilce ter način njihovega delovanja pri pripravi in izvajanju NPK. Sistem NPK omogoča pridobivanje javnih listin, ki danes ne služijo več le napredovanju delavcev, temveč lahko podjetjem ponujajo tudi druge možnosti premagovanja kadrovskih omejitev pri zaposlovanju zaradi pomanjkanja javnih listin, možnosti dodatnih kvalifikacij ali specializacij za zaposlene, možnosti prekvalifikacij ipd. Sistem NPK postaja v Sloveniji vse bolj uveljavljen način priznavanja neformalnega učenja, postopki priprave NPK, kjer sodelujejo predvsem predstavniki gospodarstva, pa zagotavljajo kakovost kvalifikacij na trgu dela.

Nekatera podjetja v Sloveniji pri svojem kadrovanju že s pridom uporabljajo nacionalne poklicne kvalifikacije, ker poznajo prednosti teh nacionalnih listin za podjetje in svoje zaposlene. Vendar pa je večina podjetij pri iskanju novih sodelavcev ali internem kadrovanju že zaposlenih še vedno omejena s sistemizacijo delovnih mest, kjer so le-ta definirana zgolj s pridobljeno formalno izobrazbo. Razmišljanje pristojnih v podjetjih bi morda lahko bilo, da bi se pogosteje odločali za vključevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij v svoje interne akte (kot so to storili Krka, d. d., Cankarjev dom, HIT, d. d., Nova Gorica, Letrika, d. d., RTV Slovenija itd.) in si tudi na ta način razširjali kadrovski bazen. V današnjih časih pa lahko le podjetja sama odločajo o tem, ali se NPK umesti v interne akte ali pa ne in ostaja NPK le dodatna referenca zaposlenega, saj mu omogoča višjo raven storitev in s tem dodano vrednost podjetja na tržišču. Odločitev podjetij in socialnih partnerjev, da se NPK umesti v sistemizacije oziroma kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti oz. panog, pa bi pripomogla, da bi NPK dobil pravo vrednost tudi v primerjavi s formalno izobrazbo.

Vprašanje, ki nam še ostaja za prihodnost, je vprašanje zaupanja podjetij oziroma profesionalnih združenj v sistemsko urejenost in kakovost vrednotenja neformalnega učenja v Sloveniji. Pomembno je, da razmislimo o ustreznih dejavnostih za zvišanje zaupanja, najprej v vrednost znanj, ki so pridobljena izven šolskega sistema in s tem povezano zvišanje zaupanja v sistem, ki omogoča verifikacijo takšnih znanj ter zaupanje podjetij v verodostojnost podeljenih certifikatov za NPK. V teh prizadevanjih nas podpirajo tudi novejši dokumenti EU, ki poudarjajo nujnost posodabljanja in izboljševanja praks vrednotenja in priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja za nove gospodarske in družbene razmere v državah EU.